Mrtvec pride po ljubico (Mrtvý přichází pro svou milou, 1987)

Přidal: Premek |

Duben 16, 2020

Svetlana Makarovičová. Rozhlasová hra. Režie Aleš Jan. Dramaturg Pavel Lužan. Zvukový mistr Metka Rojc. Hudební doprovod Jasna Vidaković. Asistentka režie Mojca Cavazza. Technická spolupráce Zmago Frece.

Osoby a obsazení: první i druhá Micika (Jerica Mrzel), matka (Majda Potokar), Anzel (Branko Šturbej), Mlynářů (Aleš Valič), svatý Tadeáš (Saša Miklavc), mrtvá mlynářka (Vladóša Simčič Tiran).

Nastudovala Radiotelevizije Ljubljana, listopad 1987 (produkce Uredništva igranega programa, 68 min.).

Česká inscenace

Lit.: Markovčič, Klemen: Svetlana Makarovič: Mrtvec pride po ljubico. Cikel radijskih iger Svetlane Makarovič. In web ARS, 3. 12. 2018 (článek). – Cit.: Decembrski ponedeljkovi termini radijske igre na Arsu so v znamenju iger pesnice, pisateljice in dramatičarke Svetlane Makarovič. V osišču tokratnega zvočnega cikla, ki ga je zasnoval režiser Klemen Markovčič, so štiri raznolike zvočne zgodbe – Mrtvec pride po ljubico, Starci, Vrbov fant in Plešem kačjega pastirja. Makarovičeva je nedvomno vrhunska avtorica svetovnega formata. Mojstrsko obvladuje jezik, ima izjemno spoštljiv, neverjetno spreten odnos do širine in globine slovenščine, kar je svojevrstna poezija zase tudi v njeni prozi ali dramatiki. Z vedno ošiljeno družbeno-kritično ostjo, ki z leti ne topi, pa še vedno najbolj zareže in spregovori prav s svojim literarnim delom. Brez njene literature za otroke pravzaprav ne bi smelo miniti nobeno otroštvo. Čeravno obsežna, pa je širšemu krogu nekoliko manj poznana njena pisava za odrasle, katere del se razkriva tudi v pričujočem zvočnem ciklu.

Krožno pot v radijski eter začenja igra Mrtvec pride po ljubico. Ta groteska, z mnogimi prvinami slovenske ljudske pesmi in pripovedništva, sloni na baladi o nesrečni ljubezni mladega dekleta. Pred poroko njenega ljubega ubije bebavi mlinar, sicer namenjen za njeno možitev. Dekletu se po smrti ljubljenega zmeša, postane razdvojena oseba oziroma človek, kakršen po ljudskih vrednotah ne more obstajati. »Srce mora biti scela. Ne moreš biti malo ti, malo katera druga. Ne moreš biti malo njegova, malo onega drugega,« pravi dekletu potovec, predstavnik arhaičnega etičnega sistema. S tem jo hkrati posvari pred udarcem usode, če ne bo mrtvega ljubega pozabila. S takšno poetično prispodobo Makarovičeva nakazuje, da je šele potem, ko v človeku odmre prvinsko, nravno, človek sposoben za prilagoditev življenju, torej nenehnemu bohotenju in nečloveškemu razplojevanju stvari. (…)